Članek: PARFUMERI – STARODAVNI AROMATERAPEVTI IZ AMAZONSKE DŽUNGLE?

Ta zgodba se je začela pred približno petimi leti. Nepričakovano, a strastno in močno, kot vse dobre zgodbe. Bila sem ravno na začetku svoje obsedenosti z aromaterapijo in sem se udeleževala najrazličnejših seminarjev in izobraževalnih programov. Na enem od njih sem spoznala zanimivo žensko. Bila je srednjih let, zelo odprta in topla oseba. Pripovedovala nam je o svojih izkušnjah s potovanja po Peruju in med drugim je omenila tudi parfumere. Beseda je odzvanjala v moji glavi in v trenutku se je “prižgala rdeča lučka”. Vedeti sem želela, kaj počne parfumero sredi perujske džungle. Ne sprašujte me, zakaj sem to morala vedeti, ker ne vem!

“Prosim, povej mi več,” sem jo prosila. “Kdo so in kaj počnejo parfumeri?” Na žalost mi o njih ni mogla povedati veliko. Vedela je le, da nekje v Amazoniji obstajajo parfumeri in da lahko parfumi zdravijo ljudi. Ta drobna informacija je bila dovolj, da je v meni zanetila neugasljivo iskro radovednosti. Začela sem iskati dodatne informacija o njih, kjerkoli sem jih lahko. Brez uspeha. Če bi razumela špansko, bi jih verjetno našla hitreje, a moja angleščina za to nalogo preprosto ni bila dovolj. Tako so minila tri leta in življenje se je obrnilo tako, da sem se z ženko srečala ponovno. Povedala sem ji, da še vedno iščem parfumere, ona pa mi je rekla: “Eva, zdaj vem, kje so!

Dva meseca pozneje sva se s partnerjem vkrcala na letalo za Peru. Oba sva bila zelo navdušena nad tem potovanjem. Zaradi pomanjkanja informacij nisem vedela, kaj lahko pravzaprav pričakujem in v kaj se spuščam, vendar je bil moj cilj jasen – spoznati pravega parfumera in ugotoviti, kaj in kako dela. Prvi teden najinega bivanja v Peruju sva kot običajna turista raziskovala dediščino Inkov, drugi teden pa sva ves svoj čas posvetila parfumerom.

Ob odhodu z letališča v Iquitosu v osrčju perujske Amazonije sem se zavedla, da v tistem trenutku vstopam v zame povsem nove dimenzije sveta. Vse naokrog je bila džungla, povsem drugačno okolje in ljudje, zelo vroče in vlažno ozračje. Po naju je z avtom prišel voznik in pol ure pozneje sem stala pred njim, parfumerom, ki sem ga iskala zadnja tri leta. Don Francisco Montes, črnolas Perujec, nizke rasti, a s tako globokimi očmi, kakršnih še nikoli nisem videla. Nasmehnila sva se drug drugemu, si podala roki, nato pa je moj težki kovček dvignil na ramena in ga z lahkoto dvajsetletnika odnesel do moje koče. Šele pozneje sem izvedela, da je star več kot 60 let.

Na moje veliko presenečenje sem ugotovila, da je bil Don Francisco prav tako navdušen nad mojim obiskom pri njem kot sem bila jaz. Bila sem edina, ki ga je obiskala zaradi parfumerizma. Vsi drugi obiskovalci iz celega sveta ga obiskujejo v njegovem centru, ker je tudi curandero in zdravi ljudi s tradicionalnimi amazonskimi metodami. Neverjetno, sem si rekla, moj občutek je bil spet pravilen. Očitno sem našla nekaj redkega, nekaj, kar pozna le malo ljudi.

Prvi dan bivanja pri njem sem se skušala naučiti čim več o parfumerizmu. Don Francisco mi je razložil (s pomočjo prevajalca), da se parfumero ukvarja s parfumskimi obredi. “Kaj je to?” sem navdušeno vprašala. “No, boš videla,” je rekel. “Toda najprej te moramo pripraviti na duha parfumov. In naučiti se moraš biti potrpežljiva, tukaj se nič ne zgodi hitro,” mi je dejal v smehu, ko je videl mojo tipično zahodnjaško nestrpnost.

V naslednjih dneh sem bivala v preprosti koči ob robu džungle, kjer sem se prehranjevala po strogi dieti. Temeljila je na na okusni tropski hrani brez soli, sladkorja in kave, pila pa sem tudi poseben čistilni napitek iz džungelskega česna. Dodatno energijsko čiščenje mi je omogočila cvetlična kopel, ki je bila eno najbolj ženstvenih doživetij v mojem življenju. Don Francisco me je obredno polil z nebeško dišečo voda, polno džungelskih cvetov. Ti so bili po vsem mojem telesu in laseh, in ko je bilo kopeli konec, sem morala pustiti, da se voda posuši na moji koži, ne da bi jo obrisala z brisačo. Vonj te s cvetovi odišavljene vode je bil tako močan, da sem ga še po dveh dneh jasno zaznavala v mojih laseh.

Tako sem bila pripravljena na obred. Obred, ki traja približno eno uro, se začne s čiščenjem s tobačnim dimom. Nato sem dobila majhno leseno skodelico in don Francisco jo je napolnil s svojim parfumom. Toda kakšenim parfumom! Pozneje mi je povedal, da ga je naredil sam iz različnih džungelskih cvetlic. Če bi morala izbrati parfum za nebesa, bi bil to prav ta. Vsi prisotni smo si s tem parfumom najprej umili obraz in ga nato začeli vohati. Don Francisco je s petjem tradicionalnih pesmi ikaro ustvaril posebno vzdušje. S temi pesmimi nam je pomagal vstopiti v naše notranje svetove, vsakemu na svoj edinstven način. Počutila sem se tako globoko blagoslovljeno, da bi lahko tam ostala za vedno …

Po obredu sem se vrnila v svojo kočo in skoraj vso noč nisem mogla zaspati. Poskušala sem razumeti, kaj se dogaja, in to primerjala s tem, kar sem poznala iz aromaterapije. Jasno mi je bilo, da mora biti to, kar sem pravkar našla, “džungelska” različica psihološke aromaterapije. Kot mi je pozneje pojasnil don Francisco, gre za starodavno amazonsko tradicijo, ki se uporablja za vplivanje na globoke čustvene ravni. Da postaneš pravi parfumero, je potrebno veliko učenja in dela z rastlinami. Tega ga je naučila že njegova babica, ko je bil še otrok. “Toda,” je žalostno dejal, “mladi danes tega ne želijo več, nimajo potrpljenja in jih zanimajo le internet in mobilni telefoni.”

Očitno je bilo, da sem našla izjemno starodavno znanje. Kljub temu sem želela preizkusiti Don Francisca. S seboj sem na potovanje vzela tudi 1 ml eteričnega olja melise, najboljšega eteričnega olja, kar sem jih kdaj naredila. Prosila sem ga, da ga povoha in mi pove kaj o njem. “Kaj je to?” je vprašal. Olja od prej ni poznal, saj melisa pri njih ne raste. Nato je zaprl oči, nekaj časa vohal in njegov obraz se je spremenil v blagoslovljen nasmeh. “To je učitelj!” je rekel. “To je neverjetno. Ali ga lahko obdržim?” je vprašal. Seveda sem bila zelo ponosna in mu podarila tisto majhno stekleničko. Don Francisco je lahko samo z vohanjem pravilno zaznal zdravilne sposobnosti eteričnega olja. “Gotovo si že neke vrste parfumero, če si sposobna narediti nekaj takega,” mi je rekel z nasmehom.

Kaj naj rečem … v amazonski džungli je ostal velik del mojega srca. Zadnji dan me je don Francisco povabil, naj ostanem pri njem in se učim za parfumera. Za to bi potrebovala vsaj šest mesecev trdega dela, če ne še več. Moje srce bi takoj ostalo tam, vendar so bili moji možgani polni obveznosti, ki sem jih imela doma. Razviti takšno senzibilnost, da bi lahko zdravilne sposobnosti eteričnega olja določila samo z vohanem, so moje sanje. A kot se pogosto zgodi, se je življenje poigralo z mano. Pokazalo mi je pot, vendar je bilo odrekanje, ki bi bilo potrebno, ogromno. Morda pa nekega dne … ponovno srečam svojega parfumero-aromaterapevta …

Objavljeno v avstralski reviji AROMATHERAPY TODAY, vol. 77, april/maj 2020

Scroll to Top