Our aromatics
He who sows a garden sows love.
In our Herb garden we grow traditional aromatic herbs typical of our climate area, especially perennials. We only grow those that contain essential oil. Some have it incorporated in the flower part, others in green parts, and most of them just everywhere.
We grow herbs completely naturally and manually, without the use of machines, with great respect and love. We grow seedlings ourselves from biologically reproduced seeds and are thus connected with them from the beginning.
Since we are aware that herbs are more than just a set of chemical components, we also point out their energy effects, hoping that one day we will “scientifically” understand what our ancestors already knew.
Melissa (Lemon balm)
Melissa officinalis
Botanical family: Lamiaceae
The ancient Greek name for lemon balm was derived from the word for ‘bee’ and indeed when the plant flowers it greatly attracts bees. It is a gentle green plant and its rather modest appearance may mislead an unprofessional observer in overlooking its immense power. Even its tiny white flowers are mostly hidden beneath green leaves and the plant reveals its true nature only when one touches it. That is when the aromatic “bubbles” full of essential oil open up and the lemon balm releases an unmistakable citrus scent far and wide.
Lemon balm characteristics
- originates from the Middle East and the Mediterranean
- is a perennial and likes moist soil
- grows up to 80 cm in height; all green parts are usable
- is a bee attracting plant
Hildegard said about lemon balm:
‘Lemon balm is warm. The person who consumes it likes to laugh because its warmth touches the spleen and opens the heart.’
Paracelsus saw it as one of the most powerful plants. He called it “elixir of life” and was convinced that lemon balm rejuvenates, brightens the brain and refreshes our tired body and spirit.
The plant’s come-back to medieval monastic gardens happened with the arrival of Arab doctors in the 10th and 11th centuries. Since then it has been an indispensable part of the European natural medicine.
Energy effects
- TCM (Traditional Chinese medicine): cooling effects; is connected with heart, liver and stomach
- Ayurveda: cooling effects; is suitable for all human body constitutions
The findings of modern science are largely consistent with the traditional insights about lemon balm. The herb is known for being beneficial for the nervous system; it can help in conditions where the functioning of individual organs or the hormonal system is disrupted by the nervous system. With its proven effects on the brain and central nervous system, it can help significantly to alleviate diseases of modern times such as dementia and Alzheimer’s.
Therapeutic effects
- has antidepressant and sedative effects
- helps to calm restlessness, insomnia
- helps to relieve nervous-system heart disorders
- helps to relieve nervous stomach disorders and menstrual conditions
- strengthens body resistance
‘Klosterfrau Melisengeist’ is a preparation made by Carmelite nuns in monasteries since 1611. It contains extracts of 13 plants, but lemon balm predominates. It was used for strengthening the body in general, for problems with colds and with stomach conditions.
The preparation is still used today, thanks to Maria Clementini Martin, who in 1826 founded the company ‘Klosterfrau’ and placed the product on the market under the name “True Spanish Lemon Balm Water”. Due to its wide public acceptance ‘Klosterfrau Melisengeist’ tonic became the first traditional medicinal product accepted in the European Union.
Poprova meta je članica zelo številčne družine met. Nezmotljivo jo lahko prepoznamo po njenem vonju in hladilnem učinku na naše brbončice, ki je nam vsem domač iz zobnih krem, žvečilk in bonbonov. Najbolj razširjena je v arabskih deželah, kjer brez mete ni tradicionalnega arabskega čaja.
Lastnosti poprove mete
- je trajnica in ima rada humusna in vlažna rastišča
- zraste do 80 cm visoko
- uporabni so vsi zeleni deli
- izredno hitro se širi s stranskimi poganjki
- je medonosna rastlina
- z svojim vonjem odvrača nekatere škodljivce
Poprova meta je omenjena že v kapitularijih Karla Velikega, kjer so naštete tri vrste poprove mete.
Hildegarda priporoča meto pri odpravljanju želodčnih težav zaradi preobilne hrane.
Energijsko delovanje
- TKM: deluje hladilno; pripadajo ji pljuča in jetra
- Ayurveda: deluje ostro, izsušujoče in lahko; povečuje pitto in zmanjšuje vato in kapho
Že stari zdravilci so vedeli, da meta v sebi združuje več zdravilnih zelišč. Hildegarda je zapisala, da naj bi združevala kar 15 zelišč. Je torej zelo vsestranska, zato ne preseneča, da je tudi področje njenega delovanja precej široko.
Kako deluje
- blagodejno vpliva na živce
- lajša dihanje
- lajša mišične, revmatične in prebavne bolečine
- je antiseptik za ustno votlino in pogosto uporabljena v izdelkih za nego zob
- lajša želodčne težave
- lajša glavobole
Meta sodi med rastline, ki se izredno hitro in spontano križajo. Danes poznamo okoli 600 vrst met, v širši uporabi jih je preko 30.
Že sama poprova meta je hibrid. Nastala je s križanjem vodne in klasaste mete. V naravi je ni moč najti in na vrtu se kaj lahko zgodi, da se skriža nazaj v izvorne sorte. O tem je v svojih spisih pisal že Plinij. Zanimivo je tudi, da so njena semena neplodna in se lahko razmnožuje le z delitvijo podzemnih ali nadzemnih poganjkov.
Zanimive sorte met
- ‘sadne’ mete: ananasova, jabolčna, mandarinina, limonina
- ‘začimbne’ mete: sivkina, ingverjeva
- čokoladna meta
- mačja meta
Poprova meta
Mentha x piperita
Botanična družina: Lamiaceae (ustnatice)
Staro ime: vrtna meta, prava meta, minca
Rimska kamilica
Chamamelum nobile
Botanična družina: Asteraceae (nebinovke)
Staro ime: maternjak, mrvca, rumenek
Kamilica je ena najpogostejših rastlin v slovenskih domačih lekarnah. Ima dolgo tradicijo v ljudskem zdravilstvu in sodobna znanost je njene sposobnosti skoraj v celoti potrdila.
Rimska kamilica je za razliko od navadne enoletne kamilice trajnica. V nasprotju z navadno kamilico jo redko najdemo samoraslo v naravi, večinoma jo srečamo v kmečkih vrtovih in njihovi neposredni bližini. Njena nezahtevnost pri izbiri rastišča je dobro znana in je v velikem nasrotju z njenimi zdravilskimi sposobnostmi. Za zdravilne namene nabiramo cvetne koške in zgornje mehke dele rastline.
Lastnosti rimske kamilice
- rada ima manj vlažna rastišča in je zelo nezahtevna
- zraste do 50 cm visoko
- nabiramo jo le v sončnih dneh
- hitro se sama zaseje daleč okrog matične rastline
- kamilični čaj je še vedno najpogosteje uporabljen zeliščni čaj pri nas
Sloviti zeliščar Hieronymus Bock je leta 1570 zapisal:
“Najboljši zdravnik je povsem navadna kamilica. Človek nima boljšega zdravila, kot je ta cvetlica, ki jo lahko uporabimo pri skoraj vseh boleznih.”
V starih anglosaških rokopisih je bila uvrščena med devetero svetih zelišč.
Energijsko delovanje
- TKM:
- Ayurveda:
Tudi kamilica sodi med zelišča, ki so uporabna za lajšanje številnih tegob in težav. Ob bezgu je najbrž najbolj znana ljudska zel, pa tudi znanstveno najbolj raziskana in preizkušena. Občutljiva je na kemične snovi, ki jih je na naših poljih vse več, zato iz naših njiv postopoma izginja.
Pravilno posušene in hranjene kamilice dolgo obdržijo svojo zdravilno moč. Po sušenju rade vsrkajo vlago in plesnijo, zato jih je potrebno hraniti v resnično suhem prostoru. Nabrane v sončnem dnevu in na čistem rastišču pa zagotavljajo visoko zdravilno vrednost.
Kako deluje
- dezinfekcijsko deluje na rane, čisti kožo
- nepogrešljiva je za pomoč pri ženskih težavah
- pomaga odpravljati številne težave črevesja in želodca
- blažilno deluje pri vnetjih mehurja
- v kopelih (celostnih ali delnih) deluje krepčilno za celo telo ali del telesa
- pomirja razdražljivost in odpravlja preutrujenost
Slovito eterično olje je glavna zdravilna učinkovina kamilice. Sodi med izredno redka eterična olja, ki so obarvana indigo modro! Ostala eterična olja imajo pretežno rumenkaste do zelenkaste odtenke, zato to olje resnično izstopa.
Barvo mu daje azulen, ki nastane v eteričnem olju šele med postopkom destilacije, v naravno rasli rastlini ga ni. Prav azulen pa daje olju kamilice izredne terapevtske kvalitete. Olje rimske kamilice…….
Sivka izvira iz Sredozemlja in sicer iz lokacij, ki se nahajajo nad 400 m nadmorske višine. V naše kraje so jo prinesli šele srednjeveški menihi. Od takrat naprej tradicionalno raste na kmečkih vrtovih. Le kdo ne pozna vrečk s sivko v dišečih omarah babic, kjer so s svojim vonjem odganjale molje?
Lastnosti prave sivke
- je polgrm in zraste 60-100 cm visoko
- stebla spodaj s časom olesenijo
- rada ima suha, delno apnenčasta tla in zelo sončne lege
- listi so sivkaste barve, od tod najbrž tudi njeno ime
- cvetovi so značilne modre do vijolične barve
- njeno eterično olje je del številnih znanih parfumov
Hildegarda o sivki pravi:
“Divja sivka je topla in suha in njena toplota je zdravilna. Če sivko kuhamo v vinu ali vodi z medom in pijemo mlačno, blaži bolečine v jetrih in pljučih.”
Energijsko delovanje
- TKM: hladi, sprošča blokade či-ja in lajša bolečine
- Ajurveda: učinkuje vroče, zmanjšuje vato in kapho
Pravo sivko danes pridelujejo v več mediteranskih deželeh, vendar ima vodilno mesto še vedno francoska Provansa. Glavna zdravilna učinkovina v sivki je slovito eterično olje.
Tradicionalno se uporablja sušena v čajih, kot začimba ali povezana v klasih za odišavljanje prostorov. S časom posušeni cvetovi sivke izgubljajo aromo, kar lahko nekoliko omilimo s hranjenjem v zaprtih posodah.
Kako deluje
- sproščujoče deluje pri umski in telesni izčrpanosti
- pomirja razdražen želodčno-črevesni sistem
- omili srbečico po piku komarjev, čebel..
- pomaga pri migrenah in glavobolih
- ima antiseptične lastnosti
Ime sivke je izpeljanka latinskega glagola ‘lavare’, ki pomeni umivati. Pri čiščenju so jo uporabljali že v rimskih časih. Še bolj pa se je ta njen sloves utrdil v časih kuge, ko izdelovalci usnjenih rokavic iz francoskega Grassa, ki so usnje prepojili s sivko, niso poznali kuge. Grass je postal svetovna prestolnica parfumov in sloves sivke se je tako raznesel po vsem svetu.
V Dalmaciji je doma sivkin hibrid lavandin, ki pa ni prava sivka. Prostorasel v divji naravi, pod dalmatinskim soncem ima močan sivki podoben vonj. Vendar pa njegove zdravilne lastnosti precej odstopajo od zdravilnih lastnosti prave sivke. Če sivka pomirja, lavandin v nasprotju z njo poživlja. Nič ni narobe s tem, prav nasprotno, le dobro je to vedeti pri odločanju za nakup.
Sivka prava
Lavanda angustifolia
Botanična družina: Lamiaceae (ustnatice)
Staro ime: lavanda, lavendel, sivač, špiknada
Ožepek
Hyssopus officinalis
Botanična družina: Lamiaceae (ustnatice)
Staro ime: izop, miloduh, sipan, ožep, velenduh
Grška beseda ‘hyssopos’ najverjetneje izvira iz hebrejske besede ‘ezob’, ki pomeni ‘sveto zelišče’. To poimenovanje pove dovolj o tem, kako zelo je bil ožepek čislan pri starih ljudsvih. Cenjen je bil kot zelišče ‘za vse bolezni’.
Sodobna znanost je ožepek žal precej zanemarila. Zelo malo raziskav je o njegovem delovanju kot celoti. Morda zdaj prihaja čas, da ožepku povrnemo njegovo mesto na vrtovih in v naših življenjih.
Lastnosti ožepka
- je polgrm višine do 60 cm
- cveti v modri, vijolični ali redkeje roza in beli barvi
- potrebuje revna, odcedna tla in veliko sonca
- spodnji deli rastlin olesenijo
- je zelo medonosna rastlina
- skozi zgodovino je tesno povezan s svetimi prostori
Zapise o močeh ožepka najdemo na več mestih Stare zaveze. Nova zaveza navaja, da so gobico pomočeno v kislo vino z vejico ožepka ponudili Kristusu tik preden je umrl na križu.
V svojih delih ga omenjajo Hildegarda, benediktinski menihi, Arabci in vsi mu pripisujejo sposobnost prečiščevanja duha, bistritve misli in povečanja intelektualnih sposobnosti.
Energijsko delovanje
- TKM: deluje toplo, poživlja pljuča in prežene hlad iz telesa
- Ajurveda: ni primeren za pitta, kapha ge smejo uporabljati le malo
Ožepek je pri svojem delovanju precej podoben žajblju saj požene telesne sokove v tek. Ima mogočne zdravilske sposobnosti, vendar kot vse mogočne rastline skriva v sebi tudi pasti.
Ob običajni uporabi v čaju za večino ljudi, ki nimajo posebnih zdravstvenih težav, ožepek ne predstavlja problema. Tudi običajna uporaba v kulinariki ne sodi v kategorijo ‘nevarno’. Drugače je lahko, če je ožepek namočen v katerokoli obliko alkohola. Takrat se namreč v alkohol sprosti tujon, ki nekaterim skupinam ljudi lahko povzroči preglavice.
Kako deluje
- prežene lahko otožnost, depresijo in melanholijo
- pripomore lahko k ohranjanju zdravja diabetikov
- zaščitno deluje na vene
pomaga pri zdravljenju vnetega grla in spodbuja izkašljevanje - deluje na obstojnost živil
- ima sposobnost protivirusnega delovanja
Ožepek je bil v srednjem veku zelo cenjena začimbna rastlin. Z njim so odišavili veliko jedi, posebno mesne in druge močne jedi. Danes je iz naših začimbnih polic žal izginil v tolikšni meri, da ga je težko kjerkoli kupiti kot začimbo.
V kulinariki so uporabni tako listi kot cvetovi ožepka. Listi se dodajajo že med kuhanjem, cvetovi pa seveda čisto na koncu. A če boste želeli doživeti to razliko, je to res le še en razlog več, da ga zasadite na svojem vrtu.
Rman je še ena od mogočnih zdravilnih rastlin, ki ima podobno kot kamilica mnogotere zdravilne učinke. In kot pri kamilici je tudi eterično olje rmana indigo modre barve.
Rman pa ne koristi le človeku, s svojo prisotnostjo spodbuja tudi odpornost rastlin v svoji soseščini. In če ga dodamo v kompost pospešuje razgrajevanje svežega materiala v kompostnem kupu. Res, vsestranski pomočnik je rman!
Lastnosti rmana
- zraste do 1,00 m visoko
- rad ima prepustna tla in sončne lege
- na naravnih rastiščih cveti belo, redkeje bledo roza
- obstaja veliko hibridnih dekorativnih sort v različnih barvah
- je ena najbolj zdravilnih krmih rastlin za živali
- cveti od začetka junija do prve slane
Po starem izročilu Germanov in Slovanov varuje rman človeka pred vsemi škodljivimi vplivi.
Hildegarda piše: “Rman je topel in suh. Ima posebne moči za rane.”
Matthiolus piše v sloviti knjigi o zeliščih , da je “zares zlata vredna zel za rane, ranoceliki ga uporabljajo vsak dan.”
Tradicionalni zdravilci pripisujejo veliko zdravilnost sveže iztisnjenemu rmanovemu soku.
Po ugotovitvah Kneippa “rman zelo ugodno vpliva na telesne sokove, zlasti na urejanje krvnega obtoka.”
V ljudskem zdravilstvu je uporaba rmana resnično mnogotera. Razveseljivo je, da je sodobna znanost to izkustveno znanje ne samo potrdila ampak tudi nadgradila. V rmanu imamo torej zdravilno rastlino, ki ji ni para.
Kako deluje
- ugodno deluje na različne želodčne in črevesne bolezni
- lajša in podpira krvni obtok
- ureja težave zaradi različnih vrst notranjih krvavitev
- ureja mesečne krvavitve in druge ženske težave
- lajšave težave sečil
- pomaga pri boleznih dihal
- ugodno deluje pi različnih kožnih boleznih
Njegovo botanično ime ima korenine v trojanski vojni stare Grčije. Takrat naj bi junak Ahil prav z rmanom ozdravil številne rane svojih vojščakov. Bogovi naj bi mu namreč razkrili rmanovo zdravilno moč zaustavljanja krvavitev.
Prav potruditi smo se morali, da smo ob vseh mogočnih zdravilnih učinkih rmana našli eno drobceno senčno stran njegovega delovanja. Pri nekaterih ljudeh, ki imajo izredno občutljivo kožo, dotik predvsem starejših rastlin tik po cvetenju lahko povzroči vnetje kože (dermatitis). Vendar tudi takšni ljudje lahko užijejo dobrodejne učinke rmana, le uporabiti morajo čisto mlade komaj razcvetene rastline.
Kljub temu pa smo mnenja, da to ne more zmanjšati izrednega slovesa, ki ga rman uživa kot zdravilna rastlina.
Rman
Achillea millefolium
Botanična družina: Asteraceae (nebinovke)
Staro ime: arman, krvavnik, škarocelj, zavrelec
Muškatni žajbelj
Salvia sclarea
Botanična družina: Lamiaceae (ustnatice)
Staro ime:
Muškatni žajbelj ima dolgo zgodovino zdravilske uporabe, vendar se trenutno uporablja predvsem kot eterično olje za aromatiziranje hrane in vina ter kozmetičnih izdelkov. Za potrebe parfumske industrije ga danes na veliko gojijo v Franciji.
Lastnosti muškatnega žajblja
- zraste do 1,20 m visoko
- njegovi listi so v primerjavi z navadnim žajbljem ogromni
- je dvoletnica
- ljubi odcedna tla in sončne lege
- drobni cvetovi so običajno roza ali bele barve
- je magnet za metulje in čebele
Rimljani so rastlino uporabljali za izpiranje oči. Od tod beseda ‘sclarea’, ki prihaja od ‘claurus’ ali ‘čist’.
Culpeper priporoča njuhanje posušenih korenin muškatnega žajblja proti glavobolu in o njem piše:
‘Na tumorje ali otekline dajte zdrobljena semena muškata. Za vnetja uporabite pasto iz listov prekuhanih v kisu in medu, ki ga dodate kasneje.’
Na Jamaiki so ga domačini tradicionalno uporabljali za lajšanje vnetja oči in za pomoč pri piku škorpijonov.
Energijsko delovanje
Stari mojstri muškatnemu žajblju pripisujejo pomirjevalni efekt in pravijo celo, da pitje svežega soka te rastline prežene ljubosumje. Navajajo tudi, da seme rastline, ki jo položiš v oko, povzroči, da oko izloči tujek iz očesa.
Njegovo najpomembnejše sistemsko delovanje je vpliv na ženski reproduktivni sistem. Uspešno uravnava hormonski sistem, saj vpliva na uravnoteženo izločanje hormona estrogena.
Kako deluje
- lajša probleme menopauze
- pomirja želodčne težave
- pomaga pri zdravljenju ledvic
- je afrodizijak
- blagodejno deluje na vse vrste kože
Za njegovo ime naj bi bili krivi nemški srednjeveški trgovci, ki so iz muškatnega žajblja in bezga izdelali nadomestno aromo. Dodali so jo renskemu rizlingu in tako dobili vino z aromo, ki je bila podobna bolj cenjenemu muškatu.
Zaradi specifične arome listov je bil muškatni žajbelj v preteklosti dodatek marsikateri jedi in pijači. Namesto hmelja so ga ponekod dodajali za okus pivu. Dodajali so ga tudi nekaterim likerjem in vermutu. Iz cvetoče rastline so ponekod delali vino, ki so mu okus izboljšali še z dodatkom z bezga.
Njegove zelo velike in rahlo kosmate liste je možno panirati. Na krožniku to potem izgleda kot vegetarijanski nadomestek dunajskega zrezka.
Tudi pri žajblju (salvia) njegovo poimenovanje pove veliko o njegovi veličastni zdravilski naravi. Latinska beseda ‘salvare’ namreč pomeni ‘zdraviti’. V tem duhu zato ne preseneča srednjeveško prepričanje, da kdor ima na vrtu žajbelj ne more zboleti. In še več kot to – veljalo je celo, da žajbelj lahko človeku povrne nesmrtnost in da podaljšuje življenje. Nimamo sicer znanstvenih podatkov o tem ali to drži, a poskusiti se morda le splača…
Lastnosti žajblja
- ima grmičasto obliko in zraste do 60 cm visoko
- rad ima odcedna tla in sončno rastišče
- cveti v modri do vijolični barvi, redkeje belo ali roza
- poznamo preko 700 sort žajblja
- je dobra medonosna rastlina
- deluje tudi kot konzervans
Stara ljudstva so žajbelj uporabljala v svojih obredih čiščenja. Pripisovala so mu veliko moč odganjanja negativnih sil, zanje je bil žajbelj sveta rastlina. Indijanci severne Amerike še zdaj svoje obrede začenjajo s kadilom iz posušenih listov žajblja.
Žajbelj so cenila stara ljudstva malodane celega sveta – od Kitajske, Perzije, pa do Egipta in Rimljanov.
Hildegarda je žajblju pripisala toplo in suho naravo. Svetovala ge je pri nespečnosti in še številnih drugih težavah.
Karel Veliki ga je v svojem slovitem odloku zapovedal za gojenje v vseh srednjeveških samostanskih vrtovih.
Energijsko delovanje
- TKM: deluje hladno, pripisujejo mu pljuča in želodec
- Ajurveda: greje, povečuje pitto in zmanjšuje vato in kapho
Žajbelj je še ena od mogočnih zdravilnih rastlin, ki vsebujejo tujon. Kot smo zapisali že pri ožepku – uživanje v obliki čaja ali v kulinariki ne predstavlja nobene obremenitve za organizem. Odsvetuje pa se namakanje žajbljevih listov v alokoholu. Če želimo žajbljevo aromo varno dodati alkoholu, jo lahko dodamo le v obliki močnega čaja,
Morda je to razlog, da žajblja kot začimbo ni moč kupiti. Če ga želite uporabljati v kulinariki, morate kupiti žajbljev čaj ali pa ga vzgojiti sami na svojem vrtu.
Kako deluje
- pomaga pri težavah dihalnih poti
- pomaga ustavljati krvavitve
- odlično deluje na ženske spolne organe
- ureja potenje v puberteti in meni
- pomaga pri različnih vnetjih
- odpravlja težave v ustni votlini
Da je žajbelj res posebna rastlina, so se naši predniki zavedali resnično globoko. Leta 1680 je izšla knjiga, ki na 400 straneh opisuje zdravilnost žajblja. Če to primerjamo z današnjimi knjigamo o zdravilnih rastlinah je to naravnost neverjetno. Le kaj so imeli toliko za pisati o njem, kako globoko so ga poznali? Lahko si samo mislimo. Današnje knjige premorejo v najboljšem slučaju 3-4 strani opisa, običajno skupaj z veliko lepimi slikami…
Žajbelj
Salvia officinalis
Botanična družina: Lamiaceae (ustnatice)
Staro ime: čistec, prava kadulja, žavbej, žajbl
Origano
Origanum vulgare
Botanična družina: Lamiaceae (ustnatice)
Staro ime: dobra misel, čober, dobrovoljk
Origano je svoje ime dobil iz grščine, kjer ‘oros ganos’ pomeni ‘gorsko veselje’. Ob obisku Grčije je hitro jasno, zakaj je temu tako. Tam divji origano porašča prostrana pobočja in poleti je njegov vonj prisoten povsod.
Pri nas so ga nekoč imenovali tudi divji majaron, ki je origanu v resnici tako botanično kot tudi po zdravilnosti precej podoben. Njegovo ljudsko ime ‘dobra misel’ pa priča o njegovi blagi, dobrohotni a kljub temu močni naravi.
Lastnosti origana
- zraste 20-50 cm visoko
- rad ima dobro odcedna tla in sončno lego
- njegovi lističi so manjši kot lističi majarona
- cvetovi so rožnate ali bele barve in je medonosna rastlina
- ima sposobnost konzerviranja hrane
Stari Egipčani so mu pripisovali sposobnost razkuževanja in konzerviranja.
Po grški legendi je origano ustvarila boginja Afrodita, zaščitnica sreče. Zato so z njim ovenčali mladoporočence.
Kot večina zelišč se je tudi origano po osredni Evropi razširil šele v srednjem veku.
Energijsko delovanje
- TKM: deluje ogrevalno, pripisujejo pa ga ognju oz. v suhi obliki kovini
- Ajurveda: učinkuje ogrevalno, zmanjšuje vato in kapho ter povečuje pito
Kljub temu, da se origano gojen pri nas po zdravilnosti ne more primerjati z origanom raslim v mediteranskem podnebju, je zelo uporabna in zdravilna rastlina.
Tradicionalni zeliščarji so ga uporabljali v številnih oblikah in je bil zelo priljubljena zel. Nekateri v preteklosti razširjeni načini uporabe origana so danes že skoraj popolnoma izginili. Posušenega in zdrobljenega v prah so denimo uporabljali kot njuhanec, ki očisti nos. Mazilo iz svinjske masti, ki so jo segreli in pretlačili skupaj s poprovo meto in origanom, so uporabljali za lajšanje glavobolov.
Kako deluje
- pomaga pri zdravljenju številnih vnetij
- lajša obolenja zgornjih dihalnih poti
- spodbuja prebavo
- blagodejno deluje na živčevje
- protivnetno deluje v prebavilih
V današnjem svetu je origano svetovni sloves dosegel predvsem s pomočjo pice. Ta italijanska jed, ki so jo prvotno delali iz ostankov hrane in je bila predvsem hrana revežev, je nepredstavljiva brez origana. Origano v kombinaciji s paradižnikom ter zapečen v pečici, kjer razvije svoj polni okus, je tisto, kar je iz pice naredilo svetovno kulinarično uspešnico. Še vedno pa je odprto vprašanje, ali so Italijani origano dodajali pici zaradi okusa ali zaradi njegove sposobnosti konzerviranja ostankov hrane…
Pelin je najmogočnejša starodavna zdravilna rastlina, znana na skoraj vseh koncih sveta. Njegovo staro ime UNA pove mnogo o tem. Terapevti, ki znajo z njo delati, so mnenja, da če bi morali izbrati le eno zdravilno rastlino, bi izbrali njo.
Energija Artemisije (pelina) je zelo očiščujoča, odpira notranje zastoje energije v človeku in tako odpre vrata zdravljenju. Zato je igrala pomembno vlogo v raznih obredih vseh starih narodov
Lastnosti pelina
- navadni pelin je manj grenkega okusa kot danes bolj razširjen pravi pelin
- zraste do 1 m visoko in ima rad nezahtevna tla in sončna rastišča
- njegove korenine oddajajo zaščitno snov, zato v njegovi bližini ni dosti drugih rastlin
- v ekološkem vrtnarjenju se uporablja kot herbicid in pesticid
- ne sme se dodajati kompostu
Najmogočnejši zdravilec in zdravnik vseh časov Paracelsus je pelinu posvetil celo monografijo. Največ zdravilne energije je prepoznaval prav v rastlinah, ki so načeloma neužitne tako za ljudi kot za živali.
Hildegarda iz Bingna je rastlino uporabljala kot grenčico za lajšanje želodčnih, jetrnih in žolčnih težav. Priporoča uporabo svežega pelinovega soka skupaj s prekuhanim vinom in medom.
Rimljani so pelinovo vino dajali zmagovalcem, saj so ga imeli za pijačo večnega zdravja.
Na Kitajskem je še vedno v uporabi posušen pelin zvit v moksa palčke. Palčke na kocu zažgejo in tleče zunanje uporabljajo za odpiranje zaprtih energijskih meridianov telesa.
Energijsko delovanje
- TKM:
- Ajurveda: pelin greje, v presnovi pa deluje pekoče. Zmanjšuje vato in kapho ter povečuje pitto
Pelin je mogočen pomočnik pri odpravljanju težav na našem energijskem in fizičnem nivoju. Seveda to velja za vse zdravilne rastline, a pelin pri tem resnično izstopa. V srednjem veku je imel sloves zdravila za vse bolezni. Žal je veliko znanja o uporabi pelina v naših krajih zaradi srednjeveške inkvizicije izginilo.
Pelin uravnava naslednje organske sisteme v telesu: rodila, živčni sistem, prebavila, dihala, cirkulacijo krvi.
Kako deluje
- ureja delovanje prebavil, odpravlja črevesne zajedavce
- ureja menstruacijo, lajša krče
- spodbuja imunsko odpornost telesa
- izboljšuje spomin in odpravlja nespečnost
- pomaga pri kožnih težavah in glivičnih okužbah
- lajša bolezni jeter
V Evropi se je od 16.stoletja naprej pelin uveljavil v alkoholni pijači imenovani absint. Zaradi enostavnosti izdelave se je pijača hitro razširila po Evropi. Spodbujala naj bi ustvarjalnost ter imela poživljajoč učinek, zato je bila zelo razširjena med slovitimi umetniki 18. in 19. stoletja. Domneva se, da je bila tudi Van Goghova nesreča z ušesom posledica delovanja absita.
V naših krajih najdemo pravi pelin, ki je grenki brat navadnega pelina, v alkoholnih grenčicah kot sta pelinkovec in vermut. Še posebno pri doma pripravljenih pijačah velja previdnost, saj prevelika koncentracija pelina v premočnem alkoholu lahko privede do resnih težav.
Navadni pelin
Artemisia vulgaris
Botanična družina: Asteraceae (nebinovke)
Staro ime: Artemisija, Artemida, UNA
Timijan
Thymus vulgaris
Botanična družina: Lamiaceae (ustnatice)
Staro ime: materina dušica, timas
Timijan je svoje ime dobil iz grške besede ‘thumon’, ki pomeni ‘pogum’. Zato nas ne preseneča, da so se v timijanovi kopeli kopali antični vojaki ali si ga dajali v pivo.
Poznale in uporabljale so ga vse velike civilizacije okoli Sredozemskega morja. V centralno Evropo so ga tako kot tudi številna druga zelišča v 11.stoletju prinesli benediktinci.
Lastnosti timijana
- zraste 20-30 cm visoko
- rad ima lahka peščena tla in sončno lego
- cvetovi so drobni in so rožnate barve
- zelo uporaben je v kulinariki
- je medonosna rastlina
Stari Egipčani so mu pripisovali sposobnost razkuževanja in konzerviranja. Uporabljali so ga za balzamiranje faraonov.
Stari Grki so imeli vonj timijana za zelo prefinjen in človek, ki je dišal po timijanu, je s tem pokazal, da ima slog.
Bil je ena najpomembnejših čarovniških rastlin evropskega srednjega veka in so z njim poleg kuge preganjali tudi zle duhove.
Energijsko delovanje
- TKM:
- Ajurveda:
Timijan je eden najmočnejših naravnih antiseptikov in antibiotikov. Kot čaj ali začimba ne predstavlja nobene težave. Drugačna pa je zgodba pri eteričnih oljih. Timijan je rastlina z največ različnimi kemotipi eteričnih olj. Odvisni so od lokacije rasti, podnebja in celo od časa nabiranja rastline. Poznamo vsaj 6 vrst osnovnih kemotipov, ki so po učinkovanju med sabo zelo različni.
Kako deluje
- lajša številne težave želodca in prebavil
- pomaga pri zdravljenju številnih vnetij
- lajša obolenja zgornjih dihalnih poti
- pomaga pri revmatizmu
- odpravlja težave s sečili
Timijan je bil v srednjem veku zelo pomembno zelišče. Zaradi njegovih dezinfekcijskih in antibiotičnih sposobnostih je bil glavno zaščitno sredstvo proti kugi in drugim nalezljivim boleznim. Ker je bil najbolj dosegljiva zaščita za široke ljudske množice, so ga imenovali tudi ‘antibiotok revežev’.
Njegova sposobnost konzerviranja hrane se s pridom izkorišča v kulinariki še danes. Še posebej je dobrodošel v vseh kombinacijah mesne in beljakovinske hrane, kjer živilo dezinficira in obenem tudi okrepi naš prebavni sistem, da živilo lažje predela.