Kljub vsem zeliščem, ki so na mojem novem vrtu okoli mene v zadnjih dveh letih, ostajajo vrtnice moja prva in največja botanična ljubezen. Zame je ni rastline, ki bi lahko zasedla njihovo mesto. Ta ljubezenska afera se je začela pred več kot desetimi leti.

Živela sem v svetu ljudi, ki jim je kariera pomenila vse. Prilagajala sem se njihovim pričakovanjem, se trudila in moje življenje je bilo polno obveznosti. Dokler se mi ni zgodila nesreča – nesrečen padec, precej huda poškodba in nato dolgotrajna rehabilitacija. Zdravniki so mi predpisali strogo ležanje, nisem smela niti sedeti, kaj šele hoditi. Za aktivnega človeka, kot sem jaz, je bila to grozljiva kazen in prvi teden v postelji je bil prava mala katastrofa. Nato sem dojela, da sem pravzaprav dobila življenjsko priložnost in odločila sem se izkoristiti jo.

Družino sem prosila, da so mi bolniško posteljo prestavili na moj vrt. Bilo je sončno in toplo obdobje leta, vrt je bil v polni rasti. In tako se je začelo. Cele dneve sem bila med vrtnicami. Opazovala sem jih, kako rastejo, se razvijajo. Naročila sem si goro knjig o vrtnicah, pogledala na internetu vse objave in filme, ki so bili kakorkoli povezani z vrtnicami. Razmišljala sem le še o vrtnicah in vrtnice so me sprejele medse. Začele so me učiti, učiti o vsem, kar je povezano z naravo. In ne le to, učile so me tudi o meni sami. Učile so me ljubezni, učile so me odpiranja srca in sočutja. Pokazale so mi svojo duhovno dimenzijo, svoje pravo bistvo. Če kdo misli, da so te stvari le poetične, se zelo moti. Ko te vrtnice povabijo medse, kot so mene, občutiš vse te stvari zelo dobro tudi fizično.

Vrtnice so bile zame vrata v nov svet, svet ljubezni, veselja in radosti. Večno jim bom hvaležna za to, iz mene so naredile mnogo boljšega in zadovoljnega človeka. Če si tudi vi želite česa podobnega, dovolite v tem času, ki pripada vrtnicam, da povabijo medse tudi vas.